---

Pesnica Lidija Golc ve, da Lepena nima svoje gore kot Lobnik Ojstro, remsenik Olsevo in Obirsko Obir, pa vendar Lepena ni le sedemkilometrska grapa za Zelezno Kaplo, ampak seze veliko dlje. Povsod, kjer zivijo in dihajo z máni svojih prednikov tudi tisti, ki v njej nimajo svojega zidanega doma, koscka zemlje, lesene ali zidane sole in ne morejo vsak dan pobozati Kokezeve lipe.

Zato so se iz neder Lepene in njenih soncnih grebenov zacele izvijati avtoricine pesmi. Zbrane so v ciklih, nastalih v dveh letih. vsebinsko povezujejo osebno, narodno in celostno identiteto.

Njene pesmi v prostem verzu ali kot pesmi v prozi izhajajo iz dogodkov, pripetljajev, spominov, asociacij, presenecenj in korenin; pogosto iscejo oporo v drugih umetnostih.

Besedila niso nadnaslovljena, ampak je naslov, v polkrepkem tisku, del posameznega besedila, saj naslov ne more biti streha pesmi, ampak le njen nosilni zidak.

Pesmi, zaklenjene v kletke srca, domace sobe in prijateljev, naj torej odpotujejo tja, kjer so doma.

---

Lidija Golc, Roj. leta 1955 v Ljubljani, s koreninami v Mariji na Zilji, profesorica slovenskega in ruskega jezika ter lektorica. Magistrirala iz didaktike knjizevnosti, poucuje v srednji soli v Ljubljani. Strokovna besedila objavlja v ucbenikih, revijah Slovenscina v soli, Vzgoja ter Solski razgledi. Pri Celovski Mohorjevi je izdala dve pesniski zbirki, Dobro, pa se se izboljsuje (2011), ter Amarkordi (2013). Pesmi objavlja v Rastju, ki ga izdaja Drustvo slovenskih pisateljev v avstriji, trzaski Mladiki in na Radiu Ljubljana.

---